POPOTOVANJE OD LJUBLJANE DO SEŽANE... Z VLAKOM, BOBIKIO IN VSEM KAR SPADA ZRAVEN...

Da je življenje z malčkom pestro, o tem ni dvoma... Petek... po službi... dan, ko sva se s sestro odločili, da gremo, skupaj z malo Bobikio, obiskat "Nano" na Kras... in da bo zadeva bolj zanimiva, dej!, gremo z vlakom. Ok, do tukaj vse v redu. Sestra zapusti stanovanje eno uro pred odhodom vlaka, jst pa tudi tam nekje... zmenjeno ob pol petih na Bavarcu. Ura 16:15, zvoni meni gsm, dvignem in na drugi strani zadihano razkačena sestra vrešči v moj bobnič, da ni ene novejše trole na katero bi se lahko povzpela z vozičkom in potovalko in da leti čakat enko ali nekaj novejšega (Bobikie tokrat iz ozadja ni bilo slišati čebljati...)... gledam na uro, pa rečem, da se mi zdi, da v tej gužvi ne bo prišla pravočasno in da je najbolje, da grem jst vsaj naprej po vozovnice, če nič drugega. In tako grem jst po vozovnice in čakam... Odhod vlaka 16:53, ura 16:43, sestre nikjer... čakam... čez kakšno minutko pridrvi, z bolščavo Bobikio v vozičku (seveda, kaj pa je bilo detetu jasno, kaj se dogaja), zadihana in hiti pripovedovati, da ji je uspelo celo ocvrte sardele pobrati pri prodajalcu in jih bo pojedla na vlaku... ok, ni panike. Letive na peron (vmes se Bobikia dere "Lak! Lak!"=vlak), vstop v prvo kompozicijo vlaka... nič placa... pogled na uro, še nekaj minut... vstop v drugo kompozicijo... polno, le eno dekle je samo sedelo na prostoru s 4imi zici... Heureka!!! Tam se bomo naklavirile. Voziček sva postavili pri izhodnih vratih in ravno, ko sva si želeli sleči jakno, začne Bobikia (na natrpanem vlaku): "Doka?"... pa sestra: "Ne, čakaj, da se mamica sleče. Glej vlak je zunaj." Jst, z zgroženim pogledom, pa ja ne zdej, vzamem Bobikio in ji kažem Stavrosa na plakatu... nema, Bobikia z rokami usmerjenimi proti mamici: "Opa? OPA!?" Đizus otrok, dej malo počakaj... folk gleda, nč jasno kdo sta ti dve, ki sta kot ciklon Tracy prileteli na vlak. Bobikia v sestrinem naročju, tik pred izbruhom v jok: "Doka? DOKA! DOOOKAAA!!!" Fak, no... ni bilo druge kot dojko ven in podojiti dete... sej sestra se najbrž ni zavedala, sam jst sem pa vidla zgroženost ljudi, ki niso vedeli kam gledat... kar naenkrat so vsi gledali skozi okna... kajti, jasno mi je bilo, da so ljudje morda še navajeni, da se doji dojenček... otrok pri 16 mesecih pa navadno ne več... ok, si mislim, bomo preživeli, se bo podojila in bo mir... Konec dojenja, Bobikia pri meni gleda skozi okno, ljudje si nekako oddahnejo in prično ponovno funkcionirati... pa se sestra spomni cvrtih sardel, ki jih je po poti kupila. Prileti s polistirensko posodico, jo na široko odpre in kaj druzga naj se zgodi, kot to, da se vonj cvrtih rib v momentu razbohoti po celem vagonu... Pa ji rečem: "Dej, to smrdi, no..." Pa ona: "Nč ne smrdi, to so sardele!" Pa pogledam okoli sebe in vidim ljudi, ki se prisiljeno obrnjeni proti oknom trudijo ne dihati... fak, no... In v naslednjem momentu Bobikia: "Meseka? Meseka?" In se je začelo enourno pitanje deteta z ribo (pitanje poteka skupaj z igro nabadajmo mamico s plastično vilico, glasnim prigovarjanjem meseka, meseka in selitvijo od mamice k tetici v naročje in obratno...)... si mislim, sej bom preživela, sej sta samo še dve ribi za pojest... in Bobikia v enem momentu odpre usta in na sedež vlaka spusti celo kepo prežvečenih rib... pa sej to ne more biti res... sestra popizdi, nakar Bobikia, vedoč, da je zaj..... sceno začne: "Doka? Doka!? DOKA!!" Vleče sestro za majco in jo treplja po grodnici: "DOKA!!! DOKA!!!" Pa se sestra z njo še pregovarja: "Ne zdej, sej si se pet minut nazaj dojila!" Pa Bobikia na pol v joku: "Doka!?! DOKA??!!!" Sej nisem vedla kam naj se pogreznem... pa niti v Logatcu še nismo bili... pa rečem sestri, ko je ponovno dojila dete, naj zapre tisto smrdljivo škatlo z ribami... nekako sem ji indirektno hotela povedati, da njej morda zadeva zelo lepo diši, da pa večini ljudem ribe niso favourite food in da jim zadeva predvsem smrdi... nekako tako, kot je njej med nosečnostjo smrdel vonj fast food restavracij... ampak ji na žalost ni potegnilo... Po dojenju ji je nekako uspelo pojesti tisti dve ribi, sledil je rogljiček in nekaj normalne zabave z Bobikio... ko pa se je dete naveličalo premikajočih gozdov in ljudi, ki zrejo skozi okna, si je zaželela sprehoda po vagonu... seveda sama, kar je podkrepila z glasnim ukazom: "SAMA! SAMA!" Seveda, vlak se je premikal, ljudje vstopali ali izstopali in se otrok pač ne more kar sam potikat levo, desno... prepoved gibanja je imelo za posledico samo eno stvar... mamino dojko, kajpak! Edina stvar, ki jo dete ob glasnem zahtevku, ki ga spremlja pogled na druge ljudi, češ poglejte kaj je moje, izrazi z besedo: "DOKA! DOOKAAA!!!" In tako je potekala zadeva do prihoda v Sežano... vmes je večina ljudi izstopila., ostali so se delali, da berejo knjigo ali da spijo.. prav jasno mi je, kaj je bila prva stvar, ki so jo povedali ob prihodu domov... "Ti, danes na vlaku sta bili dve ženski z malim otrokom... ena, po mojem mama, se je pred vsemi razgalila in dojila... pa še ribe je jedla na vlaku..."

Je bilo pestro, ja... definitivno...

VREDNOTE SE KAŽEJO PREKO NESPLUŽENIH PLOČNIKOV

Snega načeloma ne maram. Res ne... pa ne zaradi tega, ker sem Primorka, sploh ne, pač pa zaradi situacije, ki me vsako leto doleti, ko zapade večja količina snega... osebe, ki uporabljamo primarno gibalno sredstvo (beri noge) že vemo o čem je/bo govora, pa kolesarji tudi, tisti, ki se pa po svetu venomer prevažajo z jeklenimi konjički pa malce manj. Razumem, da so pločniki neprehodni prvi dan po snežni padavini, ampak da so zaledeneli in neprehodni še tretji in četrti dan in še kasneje, je pa že malo too much... pa tu ne mislim na lenoritneže, ki se jim pred lastnim pragom ne da pokidat in posut pločnika, govorim o javnih površinah, ki so v lasti raznih trgovin, podjetij in konec koncev občine. Zanimivo je, kako se vsi bunijo, ko niso isto minuto, ko zasneži ceste, zunaj plugi in posoljevalci. Cel halo, pa računajte na dejstvo, da imajo avtomobili zimske gume in da lastnik sedi na toplem... heh, problem je v tem, ker je potrebno v takšnih razmerah prilagoditi hitrost, kar pa ni tako enostavno saj, po odzivu sodeč, se nekateri pokvarijo, če vozijo prepočasi... pločniki pa nikogar ne brigajo... seveda, saj jih uporabljamo zgolj drugorazredni državljani, ki si, po mnenju avtovozačev, ne moremo privoščiti avta ali pa vsaj bencina... in tu se kažejo naše vrednote... Slovenceljni dajemo prednost predmetom... to je za nas več vredno kot ljudje... sicer pa to ni moja pogruntavščina... ob pogledu na Hoferjevo parkirišče mi zastane dih, kakšni luksuzni avtomobili so spredaj parkirani (in to ne na mestih rezerviranih za zaposlene)... itak, važno, da se navzven vidi luksuz, kako je situacija po drugi strani naj nikogar ne briga... In tako sem danes do službe hodila po nedrseči, lično očiščeni cesti, s hupajočimi, mimo drvečimi avtomobili, medtem, ko je ob meni potekal lično zaledenel pločnik... idealka!
In zato maram sneg izključno na smučiščih in v gozdovih... v mestih sneg? Ne, hvala! Če tko razmišljam, me ima, da bi dala predlog vladi, naj vsem državljanom podarijo dereze, s katerimi bo moč premagovati ledene površine...

ASFALT, KI NE PRŠI V DEŽJU

Dva dni nazaj, nam sodelavec v službi razlaga, da kakšen slab asfalt imamo mi v Sloveniji... ko je dež se za avtomobili ustvarja meglica in dejansko avtomobilov pred seboj sploh ne vidiš, razen tistih, ki imajo vklopljeno zadnjo meglenko... da so zadnjič na službeni poti po Italiji vozili v dežju, ampak se za avtomobili sploh ne prši in vidiš vse pred sabo... da imajo tak bolj temen asfalt. Jst z zanimanjem poslušam, medtem, ko je nekaj sodelavk dajalo cinične pripombe, češ, da so najbrž vozili po suhem asfaltu, pa zaradi "prekrokane" noči niso opazili, da je dež že ponehal... In smo se smejale, kljub njegovemu vztrajnemu zatrjevanju, da so njegove trditve resnične...
In se je zgodilo včeraj na Italijanski AC v smeri Udine/Venezia... glej ga zlomka, dežuje ko zmešano, temen asfalt in nič oz. komaj zaznavno pršenje za avtomobili... je blo treba posnet, pa čeprav z gsm-jem, tko da je kvaliteta bolj tko... ampak zdej imam dokaz, ki ga bom v ponedeljek predstavila vsem hihitajočim nevernežem. In se res sprašujem, zakaj mi ne uporabljamo takšne vrste asfalta????

MOBILNI UTRINKI

Pajek na vratih mobilne hišice (Zaton,September 2008)



Seksajoči muhi na hladilniku (Zaton, September 2008)



Lepljiva vaba za muhe... zelo koristna, če bivaš poleg konjušnice (Zaton, September 2008)



Pulover iz mačje volne (Palmanova outlet village, Italija, Oktober 2008)

STE SE KDAJ VPRAŠALI...

...kje končajo vaši stari PC-ji, GSM-ji in druga elektronska navlaka? Ne? Priporočam ogled...